Pravi čas za odhod
"Sprva sem čutila jezo, sledil je šok, globoko razočaranje in končno me je preplavila čudna mešanica bolečine v srcu in potem…
…OLAJŠANJE…
Spet sva se kregala pred otroci. Stari sta bili 3 in 1 leto. Obtožil me je prevare in me zmerjal z imeni. Ne spomnim se, kaj je bila tema najinega spora, spomnim pa se pogledov otroških oči in lastnih misli, da to ni v redu. Kako besna bi bila kot mati, če bi se kdo tako vedel do njiju! Predvsem pa si nisem želela, da odraščata z mislijo, da je tako vedenje normalno.
Pogledala sem ga v oči, bes v meni je izpuhtel v zrak v tistem trenutku in mirno rekla: Tako ne moreva več nadaljevati. To ni prav, ni normalno.« Njegov odziv je bil, tako kot zmeraj, sovražen, poln očitkov in zanikanja kakršnekoli odgovornosti.
To je bil začetek najinega konca. V manj kot 6 mesecih sem našla nov dom zase in svoji deklici.
V 2 letih je bila zaključena ločitev.
Danes mineva 6 let od takrat. Pridejo dnevi, ko mi je hudo, vendar nisem v tem času NIKOLI PODVOMILA v pravilnost odločitve. NIKOLI."
Zgoraj so zapisane besede pogumne ženske, ki je poslala v svet pomembno sporočilo.
»NAJ OSTANEM ALI GREM?«
In čeprav bi večina želela slišati odgovor od zunaj, globoko v sebi vsak zase ve. Pogosto se zgrozimo ob spoznanju, da je bil čas za odhod že zdavnaj. Takrat, ko je naše telo prvič preplavil občutek vdora hladne tuje energije, ki si je nismo znali razložiti. Preprosto se nas je polastila in nas omrtvičila. Postali smo ujetniki v lastnem telesu. Občutek nemoči in nemo opazovanje sebe od daleč. Kot ples marionete na nitkah v rokah veščega lutkarja. Boleče spoznanje, da to nismo mi. Vsaj ne pristni ali iskreni. V valu posilstva, ki ni nujno fizično, se z grozo in gnusom nad sabo zalotimo, kako počnemo stvari, ki si jih ne želimo. Kako govorimo besede, ki niso izraz našega prepričanja. Kako se trudimo ugajati, da bi ohranili tisto malo navideznega miru, pod katerim vre napetost. Kako opazujemo življenje teči mimo nas.
Bolj ko stiskamo pesek v rokah, manj ga je. Manj je radosti, manj je iskric v očeh, manj je žara. Tiho, skoraj neslišno se priplazi v naš vsakdan apatija, nesmisel in brezciljnost. Pozabimo na otroške sanje in želje, ki smo jih z navdušenjem in široko razpetimi krili nekoč razlagali svojim prijateljem. Ostane senca lastne podobe, ki smo jo narisali v sanjah in nostalgija po sebi. Občutek, da rešujemo nekoga, ki nujno potrebuje našo pomoč, je slaba tolažba za izgubljanje sebe.
V nas se prikrade praznina velikih besed, ki nam zamegljuje vrata do resnice. Bled spomin na čase, ko smo zares živeli je skrit v delcih ujete energije nekje v preteklosti, do katere nam je dostop onemogočen.
Je lažje soočenje z resnico, zbrati pogum in sprejeti odločitev o odhodu, ali je lažje ostati z vedenjem, da ne bo nikoli drugače?